Borza – priljubljeni barometer gospodarskega zdravja naše države – je spet v središču pozornosti in skoraj vsak dan ponuja spektakel rekordnih vrednosti. Zdi se, da številke šepetajo o zmagoslavju, bogastvu in cvetočem gospodarstvu. Vendar se ti visoki kazalniki lahko zdijo kot bleščeča prednja stran sicer navadne fasade. Če pogledamo onkraj naslovnic, se nam pokaže drugačna zgodba, v kateri je gospodarska blaginja za mnoge še vedno nedosegljiva, čeprav se zdi, da trgi izvajajo svoj najboljši trik.
Kako je prišlo do tako izrazitega razkoraka med delniškim trgom in dejanskim gospodarstvom?
V naši nacionalni zavesti se je uveljavil mit, da se gibljeta skupaj, ki dobičke podjetij enači z blaginjo srednjega razreda, pri čemer se domneva, da vedno višji Dow Jones pomeni, da smo vsi nekako zmagovalci. Toda povprečno ameriško gospodinjstvo je ostalo nedotaknjeno zaradi teh tržnih vzponov, saj se gospodarska rast le redko odraža v povečanju plač ali večjih priložnostih. Če ne drugega, je naša zaljubljenost v trg le še poglobila razlike.
Da bi razumeli, kako se je ta posebna vrzel povečala, se moramo ozreti v čas, ko se je začel spreminjati odnos Amerike do korporacij. Sodobna korporacija je nekoč služila kot tekoči trak, ki je s plačami, pokojninami in ugodnostmi prerazporejal bogastvo ter pomagal ustvariti trden, čeprav včasih skromen srednji razred. Leta 1970 je ekonomist Milton Friedman objavil zdaj znameniti esej, v katerem je izjavil, da je družbena odgovornost podjetja povečati dobiček. In tako se je začela tiha revolucija, ki ni spremenila le ameriškega delovnega mesta, temveč tudi sam pomen uspeha.
Danes se nagrade za tržne zmage delijo bolj selektivno. Delnice ima manj gospodinjstev kot kdaj koli prej, delček ekonomske pogače, ki pripada delavcem, pa se je v zadnjih desetletjih vztrajno zmanjševal. Tisti, ki imajo koristi – vodstveni delavci, finančniki in najvišji sloj premoženja -, to počnejo na način, ki povečuje razkorak med bogatimi in revnimi. Vidimo, da se odvija znani obred: podjetja zvišujejo cene delnic tako, da dobičke preusmerjajo v odkupe delnic in dividende, pogosto na račun ponovnega vlaganja v lastno rast ali celo v lastne delavce.
Orodja finančnega inženiringa
Orodja finančnega inženiringa – čeprav so zapletena in izmuzljiva – se zdijo zasnovana z enim samim namenom: ustvariti iluzijo napredka. Odkupi delnic, ki so bili nekoč obsojani kot oblika tržne manipulacije, so postali priljubljeno orodje za povečanje cen delnic. Podjetja iz indeksa S&P 500 so med letoma 2007 in 2016 za odkup delnic porabila več kot polovico svojega dobička. Nadaljnjih 39 odstotkov so namenila za dividende, le majhen del pa za raziskave, razvoj ali povečanje plač. Te odločitve, ki jih vlagatelji slavijo, se plačujejo z izgubo delovnih mest, zaprtimi tovarnami in celotnimi skupnostmi, ki jih je opustošil gospodarski upad.
Posledice segajo v kraje, kot je Brokaw v Wisconsinu, kjer je zaprtje stoletne tovarne papirja Wausau Paper povzročilo pretres v mestu. Njen propad ni bil posledica slabega poslovanja, temveč zahtev delničarjev po hitrejšem donosu na naložbe. Ta zgodba nikakor ni edinstvena. Za mnoge ameriške sanje ne pomenijo več blaginje s trdim delom, temveč preživetje v gospodarstvu, ki je brezbrižno do njihovih težav.
Medtem so borzni indeksi, kot sta S&P 500 in Dow Jones, še vedno cenjene kulturne ikone, katerih nihanja spremljajo tako zavzeto, kot meteorologi spremljajo vreme. Kljub videzu nepristranskosti so indeksi vse bolj postali sredstvo za koncentracijo bogastva, namesto da bi ga širili. Z vsakim novim rekordom se razkorak med javnim dojemanjem in gospodarsko resničnostjo še poveča.
Morda je torej borza boljše merilo želja kot dosežkov. Ne odraža konkretnega stanja ameriškega življenja, temveč neoprijemljive upe in špekulativno energijo vlagateljev, ki nenehno stremijo k nedosegljivemu obzorju. Gledati, kako se trg vzpenja, pomeni biti priča veličastni predstavi, ki od nas zahteva, da ne verjamemo in sprejmemo možnost neskončne rasti, čeprav čutimo, da se nam pod nogami podirajo tla.
To ne pomeni, da trg nima vpliva na realni svet.
Njegovo nihanje oblikuje obnašanje podjetij, usmerja naložbene strategije in vpliva na javno politiko. Vendar je s svojim neusmiljenim prizadevanjem za nagrajevanje delničarjev predvsem spremenil izračun tega, kaj pomeni biti uspešen v Ameriki. Posledice te spremembe se tiho kopičijo že desetletja in spodkopavajo temelje skupne blaginje, ki je nekoč opredeljevala naš gospodarski etos.
Vendar rešitev ni le opustitev zasledovanja vrednosti za delničarje, temveč njena ponovna opredelitev. Čas je, da si zamislimo gospodarstvo, v katerem se podjetja v Ameriki vrnejo k dolgoročni viziji, kjer delničarji ne vidijo vrednosti le v svojih delnicah, temveč tudi v blaginji zaposlenih in odpornosti skupnosti. Če naj bo trg več kot le igra številk, mora odražati prenovljeno družbeno pogodbo – takšno, ki ne zahteva izbire med dobičkom in ljudmi.
Rekordne vrednosti delniškega trga so kljub vsemu bleščeče le bleščeči kažipoti na poti, ki ne vodi nikamor. Kaj je za njimi, je še vedno negotovo, vendar se je treba odločiti, kam nas bo ta pot pripeljala: v prihodnost, ki bo temeljila na skupni rasti, ali v pozlačeno dobo, ki jo bo zaznamovala vse večja neenakost. Ura tiktaka tako zanesljivo, kot je kdajkoli tiktakala tržna ura.
Če želite izvedeti več o naložbah in vas ta tema zanima, obiščite našo spletno stran